MILAN MALOVRH -IMAGINACIJA GIBA

Tržičan že več kot pol stoletja oblikuje svet s svetlobo in sencami. In vedno znova ponuja nove nianse fotografskih ciklov, med katerimi osrednji motiv pripada konju.

Z Andrejo Peklaj, mojstrico fotografije FZS in nosilko naziva AFIAP, sta minuli četrtek odprtje fotografske razstave, v Galeriji Paviljona NOB, poimenovala IMAGINACIJA GIBA.

Fran piše, da je imaginácija -e ž (á)

knjiž. domišljija, fantazija: spodbujati imaginacijo; to je sad pisateljeve imaginacije / umetniška, znanstvena imaginacija / ekspr. v tem primeru gre za čisto imaginacijo.

Pregledno razstavo je za Tržiški muzej postavila Andreja Rauch, ki začasno nadomešča kustosinjo. Milanovi fotografski “Pegazi”, kot umetninam pravi Peklajeva, v kasu, galopu, gibanju že zunaj Galerije vabijo ljudi, da vstopijo v čarobni svet umetniškega fotografa.

“Spominjam se, kako nas je, otroke fotografskega krožka Grajzerjeve šole, Tržičan, Janko Krmelj, peljal v naravo. Do daljnovodov, ki so bili naši prvi motivi. Že takrat smo jih opazovali iz žabje perspektive. Gnala me je radovednost, Janko mi je že takrat govoril, da se da gibanje “zapisati” tudi z dolgimi osvetlitvenimi časi. V sedmem razredu sem si kupil Beretto in se naslednje leto pridružil FK Tržič, kasneje tudi Filmskemu klubu Tomo Križnar. Za prvim aparatom je prišla Praktika in prvi vpotegljiv, zoom objektiv. Motokrosisti na progi v Podljubelju so mi bili prvi resni foto športni izzivi,” pove Milan. Doma so imeli konja, oče je z njim tovoril, za takratno tovarno kos in srpov, polizdelke do obrata, kjer so jih dokončno oblikovali.

Andreja Peklaj je, med drugim, zapisala; “Kdo ve, kdaj je od lepote vzdrhtelo srce fotografa Milana Malovrha in ga čvrsto posadilo v sedlo nevidnega sla umetnosti, da ga povzdigne v subtilne višine, ga bogato navdihuje in neustavljivo podžiga izrazno nujo. Malovrh v brezkončnih različicah beleži lepoto giba, ki ga spremlja pestrost čustvenih stanj kot odsevni del njega samega, projeciran iz globin ujete teme nezavednega, vse do odrešujoče svetlobe. Milana Malovrha nedvomno oblikuje obsežno fotografsko znanje, zanj najbolj značilno pa je nenehno eksperimentiranje in iskanje novih izvedbenih in izraznih možnosti. Gibanje ga je prevzelo tako močno, da je sledil jasni notranji viziji,” dodaja vsebino mojstrica fotografije, ki je s svojim delom dala neizbrisljiv pečat lepotam Cerkniškega jezera.

“V šestdesetih sem prvič fotografiral kasaško tekmovanje na hipodromu pod Lescami. Kasneje sem jim sledil še na druga tekmovanja. Iskal sem nove načine, bil sem “obseden” z efekti gibanja. Najprej sem uporabljal sledenje, paning z dolgim časom. A z videnim nisem bil zadovoljen. Vključil sem dvojno ekspozicijo in s sledenjem so bili posnetki veliko bolj polni in z več detajli. Nadaljeval pa s sinhronim proženjem dveh Nikonov, z istimi goriščnicami, usmerjenimi v isto točko z različnimi časovnimi nastavitvami. V idealnih pogojih mi to omogoča fotografijo podvojene ekspozicije in istočasno oster posnetek istega izraza. Za dodatni efekt gibanja sem dodal na konzolo z obema aparatoma še ekscentrični tresilec, s katerim dodam strukturi v ozadju določeno dinamiko,” dodaja sogovornik. Vesel odprtja in vsakogar posebej, ki so prišli iz Tržiča in Gorenjske.

Že napoved razstave, odprta bo do 24. aprila, z velikim jumbo plakatom pred vstopom v mesto, je povabilo za vse generacije.

Milanov domišljijski konj je, kot bi listal veliko monografijo o Michelangelu Buonarroti (1475 – 1564), zadnjemu velikanu likovne umetnosti, edinemu, ki je bil vrhunski kipar (David), slikar (Sikstinska kapela), arhitekt (cerkev sv. Petra v Vatikanu) in izjemen pesnik. Sam sem se večkrat ustavil med listanjem pri njegovih skicah o konjih.

Peklajeva je v bogat katalog zapisala še: “Poglobljeno doživljanje pa gledalca umiri in navda s čudenjem, da konje, upodobljene v presevajočem žarjenju jutranje svetlobe, doživi kot preblisk transcendence, kar nedvomno doprinaša k zavedanju (naše) prave narave bivanja. S tem pa je globje osmiselno ekspresivno, lepoti in harmoniji zapisano delo umetniškega fotografa Milana Malovrha”.

Petdeset fotografij lipicancev je dal na ogled tudi 2008, ko je Lipico obiskala kraljica Velike Britanije, Elizabeta.

“Dvanajst let jih spremljam v vseh letnih časih. Najprej v Lipici, a mi tam niso povsem omogočili ustvarjanja. Veliko več razumevanja sem bil deležen v gorenjski vzrejni hiši Lipicancev, v Barbani, Janeza in Nine Peternel, v Globokem. Tudi pri Bogdanu Ambrožiču, ki ima na Ljubnem na Gorenjskem šest lipicancev.

Seveda so za moj način fotografiranja zanimivi tudi dinamični športi, kolesarji, veslači, smučarski tekači, motoristi, plavalci pa tudi motivi iz narave. Labodi s čarobno lepoto gibanja.

Avtorica spremnega zapisa piše, da ima avtor obsežno kolekcijo mask in njihovega karnevalskega življenja v Benetkah.

“Predstavi nikoli videne in nikoli ponovljive prizore. Maske z ustvarjeno dinamiko pridobijo nova življenja, melanholični prizori pozibavajočih se gondol v kanalih in lagunah pa zadobijo slutnjo apokaliptične usode tako ali drugače malo norih Benetk”.

Milana za razstave in multivizije nagrajujejo doma in v tujini. Lani mu je FZS zasluženo pripela naziv MF- mojster fotografije.

Desetletje že pošilja dela v spletno galerijo 1.X, kjer ima 715 objav. Njegove fotografije krasijo ukrajinsko fotografsko revijo Photographer (2009), sledi je pustil v kitajski reviji za rejce konj Horsemanship (2010), dve leti kasneje v hongkonški reviji, leta 2012 v švedski publikaciji 1.X Nowards, njegova je naslovnica v angleški fotografski reviji Digital photographer (2013), šest let so bile njegove fotografije v letni publikaciji galerije 1.X. Predlani ga je nemška fotografska revija Schwarzweiss 144 predstavila na desetih straneh. Za njim je 24 samostojnih razstav, fotografije je prispeval še na 236 skupinskih razstavah. Za vse pa prejel 103 nagrade in pohvale.

Več kot zasluženo !

Njegova imaginacija giba je unikatna, neponovljiva. Vredna spremljanja in ogleda.