V torek 3.6.2025, je bila v Dolenčevi galeriji UKC Ljubljana otvoritev razstave Milana Malovrha, LIPICANCI BELA BOŽANSTVA.
Delo in razvoj avtorja Milana Malovrha, mostra fotografije je lepo povzela Andreja Peklaj MF, EFIAP.
Milan Malovrh se je rodil leta 1951 v Tržiču, kjer je po osnovni šoli postal (in še vedno je) član tamkajšnjega fotokluba.
Že od vsega začetka ga je privlačilo gibanje, kar mu je v največji meri omogočala športna fotografija.
V času analogne fotografije se je javnosti predstavil s petimi samostojnimi razstavami, njegovo uspešnost vstopa v svet digitalne fotografije pa izpričujejo pogoste razstave in multivizije zadnjega obdobja, ob tem pa tudi številne nagrade in priznanja doma in v tujini. Za slednje je pri FZS – Fotografski zvezi Slovenije leta 2022 pridobil naziv MF – mojster fotografije. Razstavlja tudi na spletnih galerijah. Te so mu omogočile predstavitev fotografij v ukrajinski fotografski reviji Photographer (2009), reportažo v kitajski reviji za rejce konj Horsmann Sheep (2010), objavo in predstavitev v hongkonški reviji Photographer (2012), švedski publikaciji 1.X Nowords (2012), objavo naslovnice v angleški fotografski reviji Digital photographer (2013), članek v švedski publikaciji Photographic Vision (2013) in v letnih publikacijah galerije 1.X (2013, 2014, 2015, 2016, 2017, 2018). Že desetletje sodeluje in objavlja svoja dela v galeriji 1.X, kjer ima že več kot 1000 objavljenih del. Nemška fotografska revija Schwarzweiss 144 je v oktobru 2021 obsežno, kar na desetih straneh predstavila Milana Malovrha in njegovo delo.
Doslej je pripravil 26 samostojnih razstav, sodeloval in razstavljal na 240 skupinskih razstavah ter prejel 115 nagrad in pohval.
LIPICANCI – BELA BOŽANSTVA
Pegaz, krilati konj domišljije je simbol ustvarjalnega navdiha in kot pravi pesnik Heine, »so na nogah mojega zlatega tekača zlata kopita, njegove uzde so biserne ogrlice, jaz pa pustim, da veselo drhtijo …«.
Kdo ve, kdaj je od lepote vzdrhtelo srce fotografa Milana Malovrha in ga čvrsto posadilo v sedlo nevidnega sla umetnosti, da ga povzdigne v sublimne višine, ga bogato navdihuje in neustavljivo podžiga izrazno nujo. Malovrh v brezkončnih različicah beleži lepoto giba, ki ga spremlja pestrost čustvenih stanj kot odsevni del njega samega, projiciran iz globin ujete teme nezavednega, vse do odrešujoče svetlobe.
Milana Malovrha nedvomno odlikuje obsežno fotografsko znanje, zanj najbolj značilno pa je nenehno eksperimentiranje in iskanje novih izraznih in izvedbenih možnosti. Gibanje ga je prevzelo tako močno, da je sledil jasni notranji viziji ter razvil in tudi sam izdelal povsem nov sistem hkratnega fotografiranja z dvema aparatoma, temu pa dodal še domiselni »ekscentrični tresilec« za posebne efekte gibanja, kakor tudi za ozadja, v katerih fotografije nastajajo. Vsak posnetek je nepredvidljiv in neponovljiv, končno podobo pa avtor doseže s spajanjem posnetkov iz obeh aparatov. Dolga ekspozicija prvega ustvari večplastno poetiko gibanja, ki pogosto napolni ves prostor, z ostrino kratkega beleženja drugega pa poudari sledove gibanja. Objektni svet umetniku deluje kot sprožilec za razcvet ideje, ki se skozi njegovo intervencijo preoblikuje in dobi nov pomen in vsebino.
Tehnično dovršene fotografije se na poseben način izmikajo definiciji zaustavljenih, časovno zamrznjenih trenutkov, saj so neustavljivo mimobežni trenutki prikazanih motivov tako polni potentne življenjske energije, da gledalca vpotegnejo v čustveno domišljijski svet in aktivirajo njegov soustvarjalni proces. Čeprav njegov namen ni podajati zgodbe, se le-te v polnosti odvijejo v gledalcu.
Če se je sprva zdelo, da je Malovrhova tehnika najbolj primerna in izpovedna v poetiki vihravega gibanja konj, pa se je presežna vrednost njegove inovacije kmalu potrdila tudi pri fotografiranju raznih zvrsti športa, glasbenih dogodkov, kakor tudi v arhitekturni in krajinski motiviki.
A razkošni primat tako simbolike kot tudi osrednjega motiva v obsežnem fotografskem opusu Milana Malovrha zagotovo pripada konju. Nekateri prizori gledalca ponesejo z vihravimi konji v lahkotnost trenutka, da bi že ob naslednjem stopil korak vstran in se izmaknil silovitosti usmerjenega pogleda in neukrotljivi, navidezno neobvladljivi sili, ki drvi po svobodni (notranji) prostranosti. Kopita sežejo globoko v zemljo, zdi se, da se v sami magmi napojijo s silno energijo, ki jih že v naslednjem trenutku ponese v nebo kot lahkoten dih. V diru se iz teme mogočno vzpenjajo v svetlobo, spajajo ogenj in vodo, gnetejo materijo in duha, zemeljsko ujetost tolažijo z vzneseno svobodnostjo.
Poglobljeno doživljanje gledalca umiri in navda s čudenjem, da konje, upodobljene v presevajočem žarenju jutranje svetlobe doživi kot preblisk transcendence, kar nedvomno doprinaša k zavedanju (naše) prave narave bivanja. S tem pa je globlje osmisleno ekspresivno, lepoti in harmoniji zapisano delo umetniškega fotografa Milana Malovrha.
Andreja Peklaj, MF, EFIAP
GLASBENI PROGRAM OB ODPRTJU
Fotografske razstave Mojstra fotografije Milana Malovrha
Dolenčeva galerija UKC Ljubljana, 3.6.2025 ob 17h
Kitarski orkester
- Here comes the sun (The Beatles; arr. Justin Craig)
- Oh, Pretty Woman (Roy Orbinson, Bill Dees)
- Ama gochoa (Francis Goudard)
- Smooth (Rob Thomas, Itaal Shur)
Kitarski orkester Medicinske fakultete združuje ljudi z ljubeznijo do glasbe in kitarskega ustvarjanja in deluje pod okriljem Društva študentov medicine Slovenije. Ustanovljen je bil v študijskem letu 2015/2016, z letošnjim letom pa je po krajšem premoru zaradi menjave umetniške vodje zopet zaživel v polnem. Orkester vodi umetniška vodja Nađa Pozderac, trenutno pa ga sestavlja 17 članov. Repertoar orkestra sestoji v glavnem iz skladb modernega in latino žanra, vendar se z njim ne omejuje, saj je glavno vodilo to, da kar počnejo, počnejo s srcem in veseljem.
Priprava programa in razstave: Barbara Salobir, Lucija Šarc, Jože Kovačič, Maja Strajnar, Miha Remškar – Kitarski orkester MF (kitarski.orkester@dsms.net), Milan Malovrh (milanmalovrh@gmail.com)
