Izpod peresa Mirka Kunšiča
Več kot desetkilometrski masiv Košute, z nizom dvatisočakov, ni le naravna meja s sosednjo Avstrijo, temveč je veliko več. Za tržiške alpiniste, ki so v osemdesetih, z zimskimi prečenji dokazovali, kaj vse se da.
Poleti se na planinah pod temi gorami pase več sto glava čreda govedi, obisk planincev in rekreativcev je vse večji. Vrnjeni gozdovi so vir bogatenja za lastnike in za nekaj osebkov, ki nadzorujejo poseke, oziroma kot učeno rečejo, gospodarjenje z gozdovi. Še kot dopisnik Dela sem občasno poročal o tem delu tržiške občine. Z gorskimi reševalci sem nekoč, davno tega, bil na zimskem vzponu na Kladivo (2094 m). Tam sem med drugim ugotovil, da v takem vremenu, z nizkimi temperaturami, deluje normalno le takrat klasični fotoaparat Canon F1. Na srečo ni bil služben, kar sam sem si ga moral kupiti, če sem hotel dobro delati…
Danes sem se iz meglenega dneva odpeljal, skozi vidno obnovljeno Dovžanovo sotesko in Jelendol, do Medvodja in navzgor proti planini Dolga Njiva.
Oskrbnik in najemnik je, kot vsako sezono, že jeseni odpeljal čredo v dolino in kočo pripravil na prezimovanje. Nekoč, ko je bil tam oskrbnik, znani Tržičan Niko, jo je s smučmi občasno obiskoval tudi pozimi. Tudi zdaj so turni smučarji dokaj redni gostje tega območja.
Spominjam se nekdanjega župana Radovljice, Blejca, inž. Leopolda Pernuša, ki mi je pripovedoval, kako ga je, partizana, na območju te planine, skupaj s soborci zajel plaz, a so se rešili. Od njega sem izvedel, da so jim zavezniki med drugo svetovno vojno, na območje Dolge Njive, metali v posebnih pločevinastih zabojih orožje in drugo opremo. O tem priča na planini tudi najdeni zavezniški »kovček«. Nisem imel primerne opreme, da bi se hitro in varno povzpel na 2057 m visoko Tolsto Košuto. Prvič me je tja peljal prijatelj, alpinist in gorski reševalec, Filip Bence-Ta črn, ki ga je pred desetimi leti ubil plaz v severni steni Storžiča, kjer je začel bogato alpinistično pot.
Na drugi strani Zgornje Dolge Njive vodi od meje grebenska pot na 1801 m visoki Plešivec. Pred leti sem na tej pot preskusil, kako se lahko »ujameš« v labirintu gostega bora. Treba je slediti mejnim kamnom, vse do tistega z oznako 1, pa si na razglednem vrhu. A na tem vrhu nekaj manjka. Je drog, ni pa obvestilne table s slovenskim grbom in napisom Državna meja, kot je spodaj, na robu planine. Pa si ja ni kakšen zbiratelj postregel s tablo ? Sama se zagotovo ni snela…
Z vrha je razgled na gore na avstrijski strani, Kamniško Savinjske Alpe nad Jezerskim, Storžičem, Bohinjskim goram, Julijcem in grebenu Košute.
Nekaj ur po sestopu sem bil v Tržiču. Na odprtju pregledne fotografske razstave članov FK Tržič sem čestital prvo nagrajencu, Viliju Vogelniku. Njegova, »Jesen v vrtincu«, je bila po izboru žiranta, Simona Krejana, najboljša. Drugo nagrado si je zaslužil Milan Malovrh z Dirko. Milan bo letos zagotovo fotograf leta, z največjim zbirom nagrad in s tem točk na razstavah. Tretja nagrada je šla v roke Sandre Košnjek – Jesen. Od 67 del jih je žirant izbral 25 za razstavo v galeriji Atrij Občine Tržič.
In kaj imata skupnega Plešivec in Vili Vogelnik.
Veliko.
Vili je namreč tisti Tržičan, ki je v devetdesetih kar sedemkrat (7) zmogel Tržiško pot v manj kot 24 urah. To v prevodu pomeni, da je pot dolga 70 km, da ima najmanj 7500 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. In del poti poteka tudi iz Dolge Njive na Plešivec in navzdol pa navzgor vse do vzpona na Storžič in nato sestop na Kriško Goro in spust v cilj, v Tržič.
Če primerjam mojih današnjih 9 km in 800 višinskih metrov, si vsaj majčkeno lahko predstavljam, kaj vse morajo narediti gorski tekači, ki to Tržiško pot zmorejo, v za normalne rekreativce, nemogočih časih…
P.S. Simon Krejan je bil danes, ko je utemeljeval izbor fotografij za pregledno razstavo, res pravi Miklavž. Članom FK Tržič je polaskal tudi tržiški župan, mag. Borut Sajovic, ki se udeležuje vseh razstav in vedno znova najde še kaj, kar ga prijetno preseneča.
Na svojo fotografsko »čredico« je bil ponosen tudi »pastir«, predsednik FK kluba, Pavel Loc.
Več fotografij si lahko ogledate na Mirkotovi strani.
