[Potopis] LADAK EPSKI NAVDIH ob doživetju enega najlepših trekov

(Branje potopisa ne priporočam otrokom mlajšim od 12-let, razen ob prisotnosti staršev ali skrbnikov!)

Tekst in foto: Tomi Križaj

 

Ja, vse se je dogajalo 21 dni in sicer leta gospodovega 2006.

TUGOTU: »ŽIVLJENJE – to niso dnevi, ki so minili, ampak dnevi, ki smo si jih zapomnili!«

In kdo vse smo bili takrat tam? Poleg moje malenkosti pri 196 cm in čez zanesljivih petdeset let, saj sem bil rojen dalnjega leta 1955 prejšnjega stoletja. Kar šestnajst nas je bilo, “človekov” (vmes se malo spremenimo v “osle”;  le če boš bral naprej, ti bo jasno zakaj). Tudi to, kam nas je tistikrat peljala pot. Na enega izmed najlepših in najtežjih trekov izven Evrope, v nepozabni epski Lada.

Kot že omenjeno, se je pot pričela nekega lepega julijskega dne. Z dunajskega letališča smo poleteli proti Amanu, glavnem mestu Jordanije, s kraljevskim Royal Jordanian letalskim prevoznikom in se zbudili v Delhiju. Delhi je kotel z več kot +40 C vročine in nemogočimi 98 procenti vlage že ob desetih dopoldan.

Pričakal nas je naš vodič Uroš, že malo obupan zaradi zamude letala. “Kva je mislu, da smo se v luftu premislil?” Odpeljal nas je v fenomenalni hotel, s klimo in redukcijami elektrike vsaki dve uri. Vročina in vlaga sta neznosni, zato se zapodim v kopalnico pod tuš, da se malo ohladim. A glej ga zlomka, “A sem se mogoče zmotu, a imajo kle modro za vročo, rdečo pa za mrzlo? Ne, mrzla sploh ne pade pod 40 C! Kdo se bo pol ohladu?” No, ampak pasalo je pa vseeno. Nato sem hotel malo razpakirati iz nahrbtnika. Vlage je toliko, da sem ob vsakem najmanjšem naporu čisto moker, ja, lahko bi se spet stuširal, pa … Raje se vležem na posteljo. Paše, a glej ga zlomka, že od dihanja sem čisto moker! Na rjuhi se točno pozna, kje sem ležal. To dokazuje vlažen obris celega telesa (pizda, se opravičujem, ni za mlajše od dvanajstegaa leta, kej tacga še nism doživu, sej mi še vnuki tega ne bodo verjel, škoda da nisem sliku!). Ampak počitek je tu do dvanajstih, ker nas nato čaka ogled Delhija, z Rdečo mošejo in Rdečo trdnjavo.

Nato se narišemo na večerji. Jasno, tipična indijska prehrana, nora pestrost okusov, pa polna flaša pera, pa še izbiraš lahko, ali Fosters (matr Avstralci, dobr delate), al pa King Fisher, indijski lager beer, celih 650 ml. Kva paše, ejga, še enga! Zakaj ejga – da me še Gorenjci lahko zastopjo! Ja, ni blo zastonj, zato smo vsi premenjali zelenčke v 2000 rupij. Od tega jih Uroš takoj zapleni vsakemu po 500. S polnimi želodčki smo jo mahnili spat ob 21. uri v tisto nemogočo savno in se zbudili ob štirih, da smo jo mahnil na letališče za odhod proti Lehu.

Pristali smo v idiličnem ladaškem mestecu.
Opravili smo še nekaj letaliških formalnosti. Tu je le, kljub vsemu, vojaška cona, tako nekako (Pakistanci in Kitajci imajo kar velik apetit po Kašmirju, le zakaj?).Kakšno olajšanje! Res smo 850 km bolj na severu, ob vznožju Kašmirskih gora. Tu je prečudoviti zrak, da bi ga jedel, kljub 27 do 31 stopinjami celzija! A tukaj vsaj ni tiste preklete vlage.

Namestili smo se v urejenem lodgeju (baje smo bli prvi gosti – super). A glej ga zlomka, v kaj se bomo pa preoblekli? Ja, ni prtljage, le šest srečnežev je dobilo svoje cunje. Kaj pa ostali? Tuš pa vseeno paše, še voda je normalna, suuuperrrr …

Sledil je ogled Leha. Sprehodili smo se ob potoku proti centru, bolje rečeno, vaški pralnici in glej ga zlomka!

Perejo v glavnem moški, vse na roke, ob kamen, pa žajfa, pa spet ob kamen! Kje so pralni stroji! Baje sta v celem Lehu le dva.

Nadaljujemo do centra z značilno pekarno in poizkušnjo njenih izdelkov. Cucali smo “ceculo”, pijačo iz sadja (jabolka, breskve … good). Tudi vodo imajo prečiščeno, ekološko. Prvo kosilo je božansko, hrana je res nekaj norega! Mogoče me zato vleče v ta konec, kdo ve? Prosti do sedemnajstih in po popoldanskem počitku gremo na večerjo. Tam se spoznamo z lokalnim vodičem za naš trek, Tenzijem. Zabolela me je glava, preljubi Leh je na približno 3600 metrih nadmorske višine, davek aklimatizacije je tu. No, ostali, to vas še čaka, če ne še kaj … hujšega? Zato odidemo spat.

Švabi bi rekl fruštek, zajtrkovali smo pri 28 stopinjah C. Par srečnežev nas je dobilo pogrešano prtlago. Lohka bom Jakatu ene gate posodu, pa še kakšno majco. Ostalo bo moral pa kupiti v mestu, če bo hotu na trek; je eden izmed tistih, ki še niso dobili svoje prtljage. Kar dobro smo se okrepčali, drugače ne bi prišli do oz. na Šanti stupo.

Dvignili smo se za  – pa zračunajte, s 3537 m na 3723 m. Hudiča, le kam nas ženejo? In splačal se je, čeprav korak za korakom, vdih za vdihom, na vrhu pa – uvaaaa, kakšen razgled! Nepopisna lepota, okrog in okrog same gore, kaj gore, Gore z veliko začetnico, prečudovito, nepozabno.

Pa to ni blo dost. Popoldne rinemo še do palače in templja nad mestom, s 3537 m na zavidljivih 3723 m (ja, plus186 m). Vmesni postanek se je splaču. Ogledali smo si njihovo folklorno skupino, ki je tam nekje na prostranem dvorišču trenirala za večerni nastop. Hudimana lepo je blo za videt. Malo višje vaški otroci brcajo žogo. Za vsak kiks morajo tja doooool ponjo, le kje jemljejo sapo? Mene je pa kar mal zdelal, aklimatizacija je še v teku. Tako. Naslednji dan po zajtrku odhod z Jeepi ob Indu in prelepi pokrajini. Šofer mora kar prepogosto ustaviti, da naši fotoaparati zabeležijo vsaj delček vsega prelepega. Gremo do Alche templja, kjer so še preostanki samostana iz časov budizma v 11.stoletju, nato naprej do samostana Spituk in ogled mandale. So djal, da je na ogled zadnji dan, ker jo naslednji dan pometejo in ajde z njo v Ind. Škoda take umetnine, celo ena redkih je, saj je v 3-D izvedbi. Še dobr, da mam fotoaparat vedno pri sebi in škloc, škloc, umetnina je ohranjena.

Še pred tem smo se ustavili na letališču, da poizvemo, kaj je s preostalo prtlago. Obljubili so, da jo popoldne dobijo še ostali in res so jo. Pa je prišel Jaka do svojih gat.

Zopet nas Uroš oropa za dvakrat 1000 rupij. Sem pač moral nekaj žrtvovat še za ženo in pričel se je težko pričakovani trek. Najprej z Jeepi. V Lehu si ogledamo še bolnico Mentseekhang. Nato pot nadaljujemo skozi Čoglamsar v Šej – kraljevsko mesto, si ogledamo polja stup (caca) in Thiksey.

Tu si ogledamo slikoviti samostan. Mal mi je že dopizdl s temi samostani in zato si s Tugotom privoščiva raje en čajček, fantazija.

Po kosilu v nori restavraciji, polni avtentičnih starin, nadaljujemo proti Hemisu, ki je največji ladaški samostan, sedež glavne ločine tibetanskega budizma v Ladaku, Drukpa Kardžu (baje, da so lastniki cele pokrajine, po kateri se razprostira na stotine trek poti in je velika za par Slovenij, ja kva smo majhni! Gorenjci, Štajerci, Primorci – da veste, “kva” po lublansk pomeni “kaj”.

No pa se “pejmo”. Vzpon prvič malo pod 4000 jurjev. Meni je pokazalo, reci in piši, 3982 m pri samostanu Gotzang. To je spiritualni center jogijskih praks sekte imenovane Gelupo in Kardžu Druk; lohka se zazidaš za par let, ješ in piješ ter vpiješ čez edino lukno, ki ti jo pustijo, če te kdo šmergla. Ti fantje so pozimi, tam nekje pri –20 stopinj celzija (ja, minus!) skoraj brez oblačil, vsedejo se v sneg in meditirajo. Kva? Ejga, to je le ena izmed vaj. Ampak kje za vraga je tu modrost?

Nato pa navzdol. Je šlo hitreje, kot navzgor in odhod oz. prihod v prvi tabor Shang Sumdo na 3646 m nm. To ne pomeni Novo Mesto, ampak nadmorska višina, da se zastopmo.

Obljubili so nam udobje, prenočevanja v šotorih in to za naslednjih 9 dni. Noč je bila trda, nakar me zjutraj zbudi glas “Good-morning mister”. Zaslišim, “tee or coffee … “.

To je običajni jutranji pozdravček mister Ringota ob 6.30 uri. Vstanemo in gremo na zajtrk in sveta madona, ni da ni, od močnika, marmalade, 1, 2, 3, čaj, kava. Pa kaj bi našteval, fajn smo se najedl, dobil Lunch-paket za s sabo. Ob osmih odrinemo našim trek dogodivščinam naproti. Uživamo že tri do štiri ure in pridemo v tabor 2. Chuskyurmo na zavidljivih 4089 metrih. Med potjo je bilo med 24 in 27 stopinjami C. Evo jebačine (mulcem pod 12 let zamašite ušesa), ni blo dost, zato popoldne ruknemo še na 4366 m. Eni, eni smo pa mal prej odnehal, pri 4255m. Ni slabo, se še aklimatiziramo. A ne, Franc? “Pizda” si mislim – pardon izrazu, “ko bi vedu, da so te zjutrej tolk navil, bi te kar samga tam pustu”. Govoru je pa govoru in ni nehu, če bi pa še Vijole omenu (Franc je Mariborčan), bi ga zihr butnu, da bi bil “gotof”. “No bog je dal dve lukni, tu notri, tam ven”, si mislim … pa v novi dan.

Ponoči je snežilo. Hura, smo se prišli smučat, al kaj? V šotoru je blo samo 5 stopinj C. Mami je mal zebl, pa se naj bi mal bol k men “stislna”. Spet “Good-morning sir,” zaslišm, “tee or coffee …” “Ringo, tee for me, for madam Coffee, thank you”. Pa še vsak dobi lavorček s toplo vodo za umit, kakšen komfort! Vodo segrevajo kar v skupnem šotoru. Za zajtrk še mal rosi.

Mi pa kar korajžno naprej in prvi počitek na 4634 m. Jakata je mal zvil, “Ja k-r Tugotu pe-jd jokat, za tisto zeleno dolino k-tjo-je o-blubu”. Na, pa maš še babji pšen za povrhu. “Glej, glej, kdo prihaja! Kle so eni k so še bol sfukan kot mi. Ja, ta Angležinja je kar ornk bleda, kva nas čaka?” Po petih, šestih urah smo v 3. taboru Lartsa na 4712 m, poleg Kongmaru-La. Kaj je to, počakajte do jutri, pa boste zvedl.

Danes smo videli prečudovito pokrajino Shang z impresivnimi skalnimi gmotami, prečudovitih formacij in barv med Indijsko in Tibetansko planoto.

Narava nam je res ponudila nepozabne utrinke in lepoto v pravem pomenu. Hudoooo! Vsaj nekaj poleg težkega sopenja.

Evo na, kot bi reku keks, že je tu! Ja, nov dan, kva sm pa mislu in težko pričakovani vzpon na prvega 5 tisočaka v mojem življenju, na spoštovanje vrednega Kongmaru La.  Je celih 5200 m, po nekaterih podatkih celo 5500 m visok. Imam pisni dokaz o tem (tud na višinomeru mi je tko pokazal, jebiga, jaz kar verjamem švicarskim izdelkom. Trajalo pa je od 8.15 h, ob 10.20 prvič čez 5000 m, do 11.20 h, ko sem stal na tem plemenitašu.

“Tomi, kapo dol, zmogu si”, si mislim, ponosen sam nase. Butl, kva si pa rinu sem v Ladak. Pogled s tega sedla, z vrha, med dvema dolinama  nudi širok razgled. Na severu nešteti vrhovi Zanskarskih gora in Karakurma, na jugu vlada z 6500 m visoki Kang Jaze s svojimi seraki, na severu pa z 6123 m Stok Kangri. Da se zastopmo: vse skupaj je ena sama dolina, le da greš med GORAMI mal gor ob dolini z obveznim potokom in se vzpneš na prelaz, nato pa spet dol ob potoku, pa spet gooorrr … pa spet doool … Jaka je zlo slab (Jaka, kje je tista fotka ???).

Še dobr, da mamo konjiča, ki mu je pomagal prilest na njegovem hrbtu do gor in mene z Avseniki in njihovo Golico … pa jebenim glasovanjem, kdo je proti, kdo za, da jo lahko predvajam. Cel referendum je bil, v glavnem so ble P(T)IČ-ke proti. Samo preden jim je uspel prepričat Uroša, da naj ugasnem musko, sem jaz svoje že odposlušal, ha,ha,ha, tra-la-la. Zavrtel sem preko takratne tehnike našega “Kralja narodne muzike”. Za nagrado nas je tu zgoraj pozdravlo še sonce. IGRALI SO MI PA AVSENIKI, a ne Jaka?  Po kratkem postanku smo jo mahnili naprej po prečudoviti naravi. Prvič sem razumel našo kolegico Vilmo, ki je že drugič na tem treku. “Pa kaj hudiča te je spet gnalo tja gori?”, a ne, Vilma?.

V dolinci ob potoku, v dolinci Nimaling srečamo skupinico nomadov, ovčke, koze, jake in prileže se počitek na soncu.

Nadaljevli smo do tabora 4, Thachuntse, na še vedno zavidljivih 4222 m in ob Markha River z neštetimi potočki. Prav prilegla se je osvežitev, pranje gat, jajčk, fračk, zob … Zjutraj nas čaka cca 400 m vzpona. Jaka je še zelo slab. Tista njegova zabuhlost in modra barva ni nič ohrabrujoča. Hvala bogu jaha, ker ne more hodit. Še malo bo moral potrpet, da pridemo tako daleč, da bo dostopno za jeep. Odpeljal ga bo nazaj v Leh. Sicer pa je razpoloženje ostalih kolikor toliko zadovoljivo.

Začnemo hoditi, preskakovati potočke in spet hodimo in še kar hodimo in skok čez potok enkrat, dvakrat, trikrat.

Visokogorsko sonce neusmiljeno žge. Na moji švicarki mi pokaže 29 stopinj C. Počitek za osvežitev nog. Uh, kako paše! Bi kar tu ostal. Narava čudovita, mehka trava, rožice … Le modrih ovac, snežnega jaguarja in divjih oslov ni, smo pa mi OSLI.

Sledi ne preveč lahka hoja do 5. tabora Yakrupal na 4673 m. Zadnji dve uri sta bili že kar preveč. Utrujenost nas, kljub temu, da smo aklimatizirani, fajn zdeluje. Je pa to lep miren, zelen kamp. Paše zopet dobra večerja. Ne morš verjet, mulci nam kuhajo, glavni kuhar ima samo 20 let, pomočnika pa po 17 let in vsi trije so iz Nepala. Ja, normalno, zato je hrana tako noro dobra! Vsakič nas presenetijo s čim novim, okusnejšim, mljac, mljac.

Privoščim si eno pipico dišečega tobaka, ki omamno diši in očara vse in popoln užitek je tu in nato spat. Vstajanje, kot običajno ob šestih in zajtrk. Pohod po najvišjem platoju na svetu Chang Tang, ki se razprostira do Tibeta. To se vidi tudi po številnih nomadskih vaseh, proti naslednjemu cenjenemu prelazu Zalung Karpo La (beli kamen) celih 5154 m visok, kamor prispem seveda izmučen a zadovoljen. Uvaaa, drugič nad 5000 m in spust po prašni poti proti taboru 6. Tsokra na 4378 m. Le Jakata še vedno zvija.

Je že dvanajsti dan (7. dan treka) in čaka nas čudovita pot ob potoku. Pravi užitek, preko naravnega mostu in nekaj nomadskih, trenutno zapuščenih vasi, vstop v kanjon Karnak (črna trdnjava, ki jo tudi vidimo na hribu zelo impozantno in ponosno), nadaljevanje ob potoku z edinimi drevesi na tej poti. Narava, ki nas obdaja, je prečudovita. Robert in Vilma sta prišla na svoj račun, botanika je tu pokazala vso svojo lepoto in pestrost v vsej veličini.

Tako jo primahamo v 7. tabor Changmachan, ob idiličnem potoku na 4134 m. Privoščimo si pravo kopel, saj je celih 34 stopinj C. Peremo preznojene cote, Tomaž in Vid se valjata v blatu, opazujemo planinske orle. Ko le ne bi bilo toliko muh! Za pestrost in veselje predvsem domačih horsmenov je poskrbela Nina s pravim trebušnim plesom. Kako so nekaterim nekatere stvari otrdele … Zvečer še kres in ples na tibetansko muziko z domačini – lepo, Še Franc je zaplesal.

Iz okrepčilnega spanca so nas sem pa tja zbudili naši konji. Kar 23 jih je bilo z nami, ki so se prosto pasli naokoli. Da jih zjutraj lažje najdejo, če jo slučajno mahnejo predaleč, imajo okoli vratu privezane kraguljčke, ki čarobno pozvanjajo in budijo lepe misli. Ta dan smo malo dlje spali in štartali šele ob devetih.

Odpravili smo se navzgor ob žlobudrajočem in poskakujočem potočku, čez kanjon in končno ušli tečnim muham. Jaka so včeraj končno uspeli odpeljali proti Lehu, da se pozdravi. Po lepem treku prispemo v nomadsko vas Dat, ki leži na 4361m. Ogledamo si staro gompo in, glej ga zlomka, v vaški krčmi imajo celo pivo. Tako si ga po dolgem času zopet lahko privoščimo in to celo KingFischerja. Nato se lažje namestimo na prostranem 8. taboru Dat.

Zopet zgodnje vstajanje in mahnemo jo proti zadnjemu prelazu. To območje se imenuje Ramertang. K sreči je oblačno, ker nas čaka naporna pot po neskončni ravnini, podobni visokogorski puščavi, obdani s položnimi hribčki in varajočo bližino cilja. Zato hodimo in hodimo. Narava spet ne skopari s svojo lepoto, ampak celih 5 ur neskončne ravnine, je kar malo preveč. Vmes me nekaj “zašraufa”. O madona, pa ja ne! Ja, res moram poiskati eno kotanjo za tisti “redki slučaj, malo bolj pogostoma”  ali driska po domače. K sreči Saldrijal to hitro uredi, da pridem brez problema do vznožja prelaza Yar La. Zaženem se v zadnjih 4950 m. Kva sem jebu ježa, noro! Petdeset metrov zdržim, nato pa pet minut postanka, da sem se nadihu. Pa spet in spet, je kar trajal. Drugi so že na vrhu. Prehitijo me tudi naši horsmeni. Ponudijo se mi, da me razbremenijo dnevnega nahrbtnika, pa ponosno zavrnem. Po mene pošljejo konja, – saj nisem Tugo. Še Vilmo je zvil, da je morala tudi ona na konja. Pa bom že zdržal in sem. Kaj bi pa vnuki rekl, ko bi slišal, da je babica zmogla, dedi je pa odnehu! Tako jim bom lahko pravil resnične pravljice o mojih junaštvih in podvigih. Ob 14. uri HURAAAA, končno vrh! Kakšno olajšanje in zaklel sem se, da nikdar več peš nad 4000 m.

In že hitimo proti 9. taboru Lungmo Che na 4635 m. Meni kaže Švicarka 4720 m. Obkroženi z zasneženimi vrhovi, res nekaj čudovitega. Včasih se splača mal potrpet. 

Zadnji dan treka smo hodili približno štiri ure do 10. tabora Yagang na 4423 m. Nastanili smo se ob rečici primerni za kopel. Da ne pozabim omeniti, šele tu smo zopet srečali ljudi, nomade. Obiskali so nas lokalni nomadi in nune iz bližnega samostana.

Popoldne so prišli Jeppi z dvema gajbama pera in z Jakatom, hvalabogu, ozdravljenim in dobre volje. Treba je bilo nadomestiti elektrolite, zato sem odprl prvo pivo in ga pognal po grlu … vauuu. Fantje so nam spekli še palačinke in nazdravili smo uspešno zaključenemu treku.

Hoje je konec. S to olajšujočo mislijo in z nekakšnim notranjim ponosom zaspim. Zbudim se v 16. dan- nedelja, 11. dan treka. Pot nadaljujemo z Jeepi v lepo sončno jutro proti Panganagu. Via Dibring po Manali avtocesti in prispemo v zadnji, 11. tabor Panganangu ob jezeru Tsokar Lake (slano jezero) na 4400 m. Vmes smo si ogledali prave nomade Čangspe, živeče v avtentičnem okolju Čangtanga. Doživeli smo njihovo domačnost v nomadskem šotoru ob pitju slanega tibetanskega čaja (Sl.23) in pokušini kozje skute.

Ni slabo. Domače otroke sem razveselil s preostanki bonbonov in čokoladic.

Najbolj so bili veseli kemičnih svinčnikov. Ko bi vedel, doma jih imam na kupe. Ob njihovem bivaku zagledam ženico, revco s hudim vnetjem noge, stopila naj bi na nekaj ostrega. Pobrskam po nahrbtniku, da najdem nekaj antibiotikov. Vodič Tenzin jo prepriča, da mi lahko zaupa, da se ji bo s tem olajšala bolečina in zagotovila čimprejšnja ozdravitev. Robi se hvala bogu spozna malo bolj na medicino, pa še Milena priskoči s svojim znanjem. Okolica jezera, kjer bomo zadnjič prenočili v šotorih, je prečudovita, saj nudi preštevilne ptice, svizce, bili naj bi tudi divji osli, pa smo bili le mi. Hvala bogu, samostan Thugje je bil zaprt in smo se lažje posvetili pitju preostalega piva. Oton Župančič bi rekel, “ŽEJA”.

 

“Kaj sem naredu, komu sem se zameru” se sprašujem. Vsatajnje že ob 2.15 uri !!! Sledi slovo od prečudovitih fantov. “Julley” – živjo, vpijemo vsi vprek. Delali so nam družbo na celotnem treku in nam ustregli v vseh naših muhah in željah. Kar malo smo se spoprijateljili v tako kratkem času.

Nato pa odhod proti Manaliju z jeepi. Jebena pot jo bom imenoval. Kje je asfalt, kaj je to? Premetava nas levo, desno, pokora, morda, za zaključek, hvala a ni blo dost? Gremo preko Pirmandjarja, predgorja Himalaje. Še en prelaz, ki se žal nahaja v megli, zato se zaženemo v dolino in prispemo v avtentično mestece Manali v dolini Kullu na 2000 m.

Zopet civilizacija saj mobiteli lovijo. Čemu le? Lepo gorsko letovišče, vse v zelenju, kot naša Kranjska Gora. Namestitev v Old Manaliju, sredi avtentične vasice v čudovitem družinskem hotelčku s toplo vodo. Privoščili smo si dobro večerjo, normalno ribe. Postrvi so tu lokalna specaliteta. S polnimi trebuščki zaspimo kot angelčki.

Zjutraj sledi še ogled Old Manalija in Manalija. Nakupi, britje, striženje ter okrepčilo v indijski restavraciji z noro postrežbo. Nato še malo naokoli. Kupim si čudoviti tibetanski nož v srebrni nožnici, za spomin. Sledi odhod proti Delhiju v komfortnem avtobusu “Volvo”. Pravo udobje. Prihod v Delhi in transfer v hotel z malo boljšo klimo, ki začuda deluje.

Kot zanimivost, med potjo doživimo pravi monsumski naliv in vidimo kako v parih minutah zalije ulice z 20 cm vode.

Za spomin na Indijo si kupim še obredni sikhovski nož. Seveda, če si pa že v Delhiju, je pa nujno, da obiščeš Agro in enega izmed sedmih čudes sveta, kamor prispemo po naporni vožnji. Za 200 km smo porabili kar 9 ur. Pa je blo vredno, res.

TAJ MAHAL,  iz perzijskega/urdujskega, “krona palač”, je razkošen mavzolej, ki ga je dal v 17.stoletju zgraditi mogulski šah Džahan za svojo perzijsko ženo Mumtaz Mahal po rodu Arjumand Banu Begum (tudi Mumtaz-ul-Zamani).

Umrla je pri porodu štirinajstega otroka (je bil ata kar hudokur…čen). Zgrajen le za eno ljubezen, ne morem vrjeti. Gradili so ga od 1631 do 1653 (19  let gradnje, umrla je stara 37 let, imela je 14 otrok, gradilo ga je 20.000 ljudi non-stop. HALO – PROSIM!. Je pa res “dragulj islamske arhitekture in zelo občudovan spomenik svetovne dediščine”.

Po ogledu nas je fajn uješčilo, pa smo se ustavili kar ob cestni beznici in nekaj požrli. Kva ne vem. Posledice so ble občutene doma, kozlanje in driskanje do onemoglosti. INDIJA HVALA in TUGO, HVALA TI. NIKOL GA NE BOM POZABIL (LADAK-a), in NIKOLI TE NE BOM POZABIL (TUGO-ta in njegove ZELENE DOLINE. Tako se je končalo nepozabno, epsko doživetje po poteh izjemnih lepot, nepozabnih pejsažev, prijaznih in nepokvarjenih ljudi, ker jih, hvala bogu, še ne oblegajo nepregledne množice ljudi. Čudovito doživetje!

 

In še ena misel za konec: »Življenje je božji dar, ki nam je izročen, da iz njega naredimo nekaj nepozabnega in večnega. Bilo je zelo naporno, ampak kjer je ljubezen, ni napora, le radost . Nekaj radosti pa v nepozabnih spominih ovekovečenih s fotoaparatom.«

 

 

Zgoraj navedeno doživel, pofotkal in zapisal, moja malenkost, sam Tomi, pri že prej omenjenih 196 cm.