NA “UNO” STRAN, TAM DOL

 

Uroš je rekel: “Ja to je pa želja vsakega popotnika in to, če si popotnik in to navdušen nad ta pravo avanturo, potem moraš to doživeti”. In kaj je to? Ja nič drugega kot: Avstralija, tako je ime najmanjše celine na svetu, kot tudi kratko ime države Avstralska zveza. 

Nekaj iz šolskih dni – Avstralska zveza (angleško Commonwealth of Australia) je po površini šesta največja država na svetu in edina, ki v celoti zavzema kakšno celino, in največja v Avstralaziji. Na severu so prek morja Indonezija, Papua Nova Gvineja in Vzhodni Timor, na jugovzhodu pa Nova Zelandija. Ime Avstralija izhaja iz latinske fraze terra australis incognita, ki pomeni neznana južna dežela

 

PA ŠE MALO ZGODOVINE: Predstava o neznani južni celini (terra australis incognita) sega v čas antične Grčije. Zgodnji raziskovalci in zemljepisci so bili prepričani, da obstaja nekje na jugu velika celina, ki čaka, da jo bodo odkrili. V resnici je bila dežela že poseljena, saj so jo odkrili že pred več kot 40 000 leti. Domnevajo, da so poleg domačinov prvi pristali na neznani celini Bugi – trgovci in pomorščaki z otoka Sulavesi (Celebes) v Indoneziji. Nizozemski kapitani so vnesli na zemljevide velike dele obale med obdobjem velikih odkritij v 17. In 18. stoletju. Eden od njih, Abel Tasman, je leta 1642 odkril Tasmanijo. Britanec Kapitan James Cook je na krovu ladje Endeavour leta 1770 odkril jugovzhodno obalo Avstralije. Jadral je proti severu in se za kratek čas ustavil v zalivu Botany (Botany Bay), ki je danes del Sydneya, nato pa razvil britansko zastavo na rtu York. Vso vzhodno obalo je proglasil za britansko in ji dal ime Novi Južni Wales.

Ko je Britanija izgubila ameriške kolonije, je morala najti drug kraj, kjer bi lahko naselila svoje kaznjence. Britanska kazenska zakonodaja je bila namreč zelo stroga in zato so bili zapori v Veliki Britaniji prenapolnjeni. Za novo kazensko kolonijo so izbrali zaliv Botany na vzhodni obali, in leta 1787 se je kapitan Arthur odpravil na pot s približno 730 kaznjenci ter več kot 200 vojaki na krovu. Nekatere vojake so spremljale tudi žene in otroci. Osemmesečno potovanje se je končalo v velikem pristanišču približno 11 km severno od zaliva Botany. Razvili so britansko zastavo in 26. januarja 1788 dali zalivu ime Sydney.

Prvi naseljenci so morali na začetku premagovati hude težave. Letina je bila slaba, domače živali so izginjale v goščavju, in priseljenci, ki so vedeli o poljedelstvu le malo ali skoraj nič, so večkrat stradali, saj so morali čakati na naslednjo ladjo več kot dve leti. Živeli so na razmeroma majhnem prostoru ob obali ob vznožju mogočnih Modrih gora vse do leta 1813, ko so trije podjetni raziskovalci, Gregory Blaxland, William Lawson in William Wentworth, končno le odkrili pot čez gore ter prišli do prostranih ravnin, ki so vodile v notranjost dežele.

Avstralski domačini –  Domačini, znani tudi kot aborigini, so prišli v Avstralijo verjetno pred več kot 40.000 leti iz Azije. Med plovbo s kanuji iz lubja, so se domnevno izkrcali na tropskem severu Avstralije. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov. Ti kameno dobski lovci in nabiralci sicer niso imeli loka in puščice, pri lovu pa sta jim pomagali dobro premišljeni pripravi: bumerang in woomera, posebno lučalo kopja. Ko so na avstralski obali leta 1788 pristali prvi Evropejci, da bi ustanovili kazensko kolonijo, je živelo na vsej celini približno 300.000 domačinov, ki so govorili 200 različnih narečij. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili njihovi predniki vsem.

Sedaj pa dosti pametovanja. Kaj bi dejal, ko pa smo se odpravil tja dol, no na uno stran pod nami in to na prečudovito kar 29 dnevno avanturistično potepanje.

MENI – TOMI-ju: »ŽIVLJENJE je potovanje in poskrbeti moraš, da bo radostno in polno nepozabnih trenutkov!«

Saj že veste, jaz pri 196-ih cm in tako gremo novi prečudoviti avanturi naproti. Iz prelepe bele Ljubljane preko Pariza, nadaljujemo proti Hong-Kongu tu ob krajšem postanku spoznavanje z ostalimi in da se ne dolgočasimo, je tu obvezno pivo. Nato nadaljujemo proti komaj pričakovani Avstraliji z glavnim mestom Sydney.

Lej ga zlomka ob 19,45 smo tu (11,45 – po našem), kar 8-ur je razlike, so pred nami – TKO AL TKO – Pa hvala bogu, vse je O.K. Namestimo se v lepem Avstralsko-Sidneyskem hostlu.

In jutro nam prinese odhod proti noro megalomanskemu akvariju. Si predstavljate sprehoda pod morjem, da nad tabo plavajo beli morski psi, mante in še nešteto drugih morskih lepotcev in strah-vzbujajočih podvodnih prebivalcev, hudoooo,…?

Ogledamo si še Wildlife ZOO z vsemi mogočimi in nemogočimi avstralskimi živalmi, od pajkov, mravelj, koal, ja se ve, kengurujev in hm veličastnimi krokodili, prečudovitimi metulji, da o flori ne govorim, nooooro lepooo…. Po končanem ogledu in ob spremljavi poživljajočega dežja si ogledamo še Sydney Harbour. Ko neha deževati sledi sprehod skozi Hyde park, Shakespeare park in to, da se ve do nepozabno čudovite lepotice, same prečudovite Sydney-ske opere. 

Ena izmed najlepših in najznamenitejših zgradb iz 20. stoletja, ikona Avstralije. Sprehod po sydneyjskem pomolu nam je izredno prijal in prvič smo se srečali z avtohtonimi prebivalci ABORIGINI in njihovo glasbo na znameniti leseni DIRIĐIDOO.

Glasba te kar malo prevzame, sploh ko gledaš domačine poslikane z značilnimi poslikavami bele barve na njihovih porjavelih telesih. No če smo že v Avstraliji pa v Sydney-u pa še nekaj besed o njem; leta 1770 ga je odkril Cook in to zapluje v Sydneyjski zaliv le nekaj ur pred Francozi. Leta 1778 privedejo angleži prve kaznjence. Pot z ladjo iz Anglije je trajala kar 8-mesecev. Leta 1813 so pa šli prvi trije avanturisti čez Blue Montani. Leta 1901 se je Avstralija osamosvojila.

Po ogledu opere je obvezen ogled Harbour Bridge-a in starega dela Sydneyja.

Vkrcamo se na ladjo Capitan Cook Cruise za celih 2-uri in si še z morja ogledali opero z mostom in sydneyjski zaliv. Za konec nepozabnega dne se povzpnemo oz. odpeljemo z dvigali na Sydney Tover (305 m) in se sprehodimo 270m nad tlemi po walk-platformi.

Sedaj pa iz mesta in prava Avstralka avantura se šele dodobra začne s poletom do sredine Avstralije, gremo proti svetemu kraju ABORIGINOV (beri Aborodžinov), gori Uluru ali Ayers rock  in proti gričem The Olgas in Kata Tjuta, ki so ravno tako svete gore ABOREGINOV.

Krajši sprehod po idilični dolinci do vznožja prelepih gričev in povratek proti vsemogočni gori ULURU, ki jo nato opazujemo v zahajajočem soncu, da zažari v vsej svoji rdeči lepoti in res žari. 

Nepozabno in enkratno. Navdihnjeni in očarani od prelepega doživetja se vrnemo v naselje, kjer zadevo popestrimo z večerjo z značilnim avstralskim jedilnikom in sicer smo na krožnik dobili krokodila, kenguruja in emuja pečenih BBQ-ju, vse skupaj zalito z avstralskim pivom four-stars ali štiri zvezdice po naše.

Zgodnje vstajanje je vzrok da vidimo prebujanje gore ULURU  še v jutranjem soncu, ko gora vstane najprej v zlato žlahtni barvi, ki se počasi spreminja v žareče rdečo. 

Vzhičeni nad lepoto se odpeljemo proti Mutityuli, kjer si ogledamo aboridžinske poslikave in zbiralnik vode ob vznožju, pa kaj ko nas želja po novem odkrivanju žene že naprej proti letališču Yulana, da poletimo proti Alice Springs in proti severu, proti Darwinu.

Tu v Darwinu je vročina in vlaga ogromna saj smo na dokaj močvirnem področju nacionalnega parka Kakadu, ki je dostopen ravno v tem letnem času, kasneje ga zalije voda. Pripravljamo se na 21-dnevno avanturo po zahodni Avstraliji z bivalno-potovalnim track-kamijonom in simpatičnem vodičem Peddijem.

Tako pripravljeni in polno opremljeni, kajti na tovornjaku imamo vse potrebno za nadaljnje dni, že hitimo proti Kakadoo nacionalnem parku, katerega prvi del je LITCHFIELD PARK. 

Park je bil ustanovljen leta 1987 in predan državi v upravljanje, velikosti 1500 km2; znan je po slapovih Florence Falls, katere si ogledamo in tudi v njih tudi osvežimo, v kar nas primora huda vročina.

Prispemo do 1.spalneg campa – STUART LODGE. Tu sicer naj ne-bi bilo kač, a lej ga zlomka, kaj pa se zvija tam nad našimi glavami, ja kača, še lokalni vodič je presenečen. No k sreči ni strupena in vodič jo odnese na varno daleč stran v goščavo. Po zgodnjem vstajanju se namenimo proti Mary river (Bilabong, po Avstralko, kar pomeni vedno-voda). Tu se vkrcamo v turistični čoln in že zaplujemo po reki in glej, kaj se tam premika, kaj tam leži, je to hlod, NE, pravi krokodil, roke takoj iz vode, poglej ti to, kolk življenja, rečni orli, kakaduji, race, ptiči taki in taki, nepozabno, čudovito celi 2-uri po vodi, tam zopet žerjavi…, čuburu…, vijeglavka…, pa kaj jaz vem kaj še vse, nepozabno.

Nepozabno je tudi srečanje z ribiči, ki ravnokar ujamejo eno najbolj cenjenih rib Baramundi, celih 80-cm dolga riba, ki nam jo iz srca podarijo, to bo večerja. 

No in naprej v Kakadu nacionalni park in zopet do aboridžinskih poslikav v Ubirr art site-ju.

Starost slik je med 4-5000-let, kjer je samo +42-st C. Kot zanimivost, tu so v živo snemali film Krokodil Dandy 2.

Ogledamo si še Warradajan, aboriginski kulturni center. Nato gremo proti 2.campu ob reki in zvečer nas Peddy in Adam odpeljeta do reke na srečanje s krokodili, seveda se vidijo le dve lučki, ko posvetiš z baterijo, kar pomeni da vidiš samo oči krokodila. Seveda, kopanje odpade oz. na lastno odgovornost, hi, hi, hi,…

V tisti vročini, hvala da smo v klimatiziranem tovornjačku z lepo ohlajenim pirom, prispemo do jezera Makuk s prečudovitim slapom v ozadju, kjer se osvežimo in na sončimo. 

Nato se odpravimo zahodno proti Katarini in Pines Creek-u in Nitmiluk nacionalnemu parku. Pridemo do prečudovitih slapov Edith falls. Počutim se kot na Šobcu. Jezero je kot bi zaplaval v zlato vodo.

Tu se srečamo z Aborigini, ki celo dovolijo, da jih slikamo. Pravijo, če slikaš Abrigina, mu vzameš dušo. Namenimo se v njihovo vas Manjalaluk, seveda je vprašanje, če nas bodo sploh hoteli sprejeti. Žal je njihov tabor prazen, ker so na žalnem pohodu. Nadaljujemo proti Timber-Creeku in proti področju imenovanem KIMBERLEY, eno najlepših področij S-Z Avstralije in sicer El Questro. V naselju je znamenito drevo Boab iz katerega teče voda (zapičena je pipa). 

Povzpnemo se ob potoku ter ob palmah do Zebedee Spring-a kjer zopet izkoristimo priliko in hop v tolmunčke z žuborečo vodo, ki ima 32-stC. Naslednji dan nas čaka malo daljša vožnja do Purnululu (Bungle Bungle) nacionalnega parka in prečudovite pokrajine, noro lepa narava prečudovitih gora iz peščenjaka. 

Purnuululu je bil odkrit let 1980 in ga leta 2003 ustanovili kot kulturno dediščino. Značilno za tu je uhojena aboriginska pot po kateri naj bi hodili že 20.000-let.

Ogledamo si še reko v Lennard kanjonu z največjo koncentracijo krokodilov (Pedi – vodič, jih je naštel na kupu samo 78) in nadaljujemo proti Broom-u, med potjo se ustavimo pri človeku samotarju, okoli in okoli nič le on in ne moreš verjeti, ima skrinjo s sladoledom, mljac, mljac. Malo naprej si ogledamo zaporniški Moab (drevo z votlino, kamor so Angleži zapirali domačine – Aborigine, kar naj spiz..ijo iz Evrope).

Prispemo v Cabel Beach v Broom-u, kjer so Japonci začeli z nabiranjem biserov. Tu je razlika med plimo in oseko, kar med 10-11 m. Cel dan preživimo na plaži, čudovito, le naenkrat panika in nikogar v vodi, le zakaj in izvemo, da se je v bližini pojavil beli-morski pes, pa ne tisti iz filma “Žrelo”. Pravi veliki beli morski pes, še jaz sem majhen proti njemu, haloooo !!!

Sledi celodnevna vožnja, naredimo 900-km v 9-ih urah, do Fort Hedlanda in do Indian resorta ter sledi  odhod proti Karijini NP, 

kjer si ogledamo čudoviti kanjon, Hancook Georg sotesko, ki jo je izdolbla voda.

Gremo po Spider Walku, kjer ne moreš drugače, kot da oponašaš pajka in se z rokami in nogami opiraš levo in desno ob steno – kanjona.

Izredno lep je bil tudi Weano George canjon, poln rdečih skal.

Naslednji dan se odpravimo proti Great Barrier reef zahodnem avstralskem koralnem grebenu Ningalo Reef. Počitek na čudoviti peščeni plaži Sandi beach 

in odhod na Turkey beach na šnorklanje. In že zopet hitimo proti Denham-u mimo Carnavona cca 570-km dolga vožnja, vmes prečkamo tropski pas. 

Postanek za ogled kolonije pajkov velikanov. Na obali se ustavimo za ogled enoceličarjev, ki so povzročili nastanek živih bitij na zemlji (jeb… se Darvin in tvoja teorija), tu je dokaz, da smo iz tega nastal) tako imenovanih STROMATOLITI

in nato še na SCHELL-BEACH plažo z milijonom školjk.

Na Monkey Mia Resortu (MIA pomeni aboridžinsko – dom) si ogledamo delfine. Leta 1960 je neka ženska začela hraniti divje delfine in od takrat prihajajo ob določenih urah cele jate na ribice. 

Družbo jim pa delajo morski psi in pelikani. Nato odhod proti Kalbari cca 530-km, kjer postavimo že 13-tabor na pesku in odhitimo po peščeni poti do morja gledati prekrasen zahod sonca in fantastične narave.  Uživamo večerjo ob ognju, saj je to zadnji tabor. No ponoči je malo preveč zapihalo in ulil se je dež, nama se je v šotoru zlomila nosilna palica, tako da je bilo kar zoprno pričakati jutro, ampak tu je, in zopet dolga pot cca 600-km proti Lachelin-u kamor prispemo skozi kraj Geraldton surferski raj. Še prej nekaj “bufff, bufff…” in morali smo zamenjati gumo na tovornjačku, ki je bila čisto fuč, da smo lahko nato prišli v čudežno deželo Jurien bay, puščava Numbung NP nacionalni park ali Pinacle NP kjer je več kot 16.000 peščenjakov v obliki raznoraznih skulptur. Čudovito!

Palčkova dežela. In tu sem pa zopet največji. Za pravo adrenalinsko zgodbo pa smo si privoščili najbolj noro vožnjo z big-foot vozilom po ogromnih peščinah, nekaj nepozabnega. Da pa je bil adrenalin na full, nažge voznik na full iz zvočnikov glasbo Burning  od “Midnight oil”. Zažigalno, res hudo in nepozabno doživetje. 

Žal pa za tem sledi vožnja proti zadnji postaji, proti Perthu. A brez postanka v značilnem avstralskem vinogradu v Swan vally na degustaciji tik pred Perthom, ne gre. 

In že smo tu. Po opravljenih 6804-km res nepozabne divje avanture po Avstraliji, če povem, da je to razdalja, ki smo jo opravili le od Darvina do Pertha, se poslovimo od Pedija, in hajd na letališče. 

AVSTRALIJA, HVALA TI. Hvala ti za nepozabno doživetje, ko prvič vidiš kenguruja tam v daljavi,

ko prvič vidiš eksotične kakaduje, papige,  želve, 

ko prvič vidiš Uluru v sončnem zahodu in ponovnem rojstvo ob vzhodu, ko prvič vidiš prijazno koalo, ko prvič,..

RES, TAM DOLI JE LEPO,  in TUDI TU ZGORAJ JE LEPO.

In še ena misel za konec: »Življenje je božji dar, ki nam je izročen, da iz njega naredimo nekaj nepozabnega in večnega.«

Zgoraj navedeno doživel, videl in nikoli pozabil, zato še zapisala, pa nekaj tudi po-fotkal, jaz kot moja malenkost, sam Tomi, pri že prej omenjenih 196-ih cm in hvala ker me čitaš, če….

P.S. in še nekaj o živalstvu tam doli.

Sesalci: Svojevrstnost avstralskega živalstva je najbolj očitna skozi veliko število vrst vrečarjev, ki tam prebivajo. Najbolj znani med njimi so kenguruji, koale, tasmanski vragi, vombati ter numbati in oposumi. Tudi ostali razredi živali so se razvili ločeno. Med najbolj znanimi so dingi, tjulnji in kiti. Pomembni sta tudi edini vrsti sesalcev, ki ležeta jajca: kljunati ježki in kljunaši.

Plazilci

Tudi avstralski plazilci so se razvili ločeno od ostalih vrst plazilcev po svetu, vendar se od ostalih po videzu ne ločijo tako očitno kot sesalci, zato so v splošnem manj poznani. Najbolj poznane so avstralske strupene kače. V Avstraliji živi 10 najbolj strupenih kač na svetu, kljub temu pa v Avstraliji zaradi velikosti in neposeljenosti države ter dobre zdravniške oskrbe zaradi ugriza kač umre zelo malo ljudi.

Ptice

Za mnoge avstralske ptice je značilna neobičajna velikost, saj kazuarji in emuji krepko presegajo naše predstave o velikosti ptic. Te ptice prav zaradi svoje velikosti nimajo naravnih plenilcev, ali pa so plenilke kar same.

V Avstraliji domuje veliko vrst papig, na primer kakaduji in skobčevke, pa tudi mnoge »vodne« ptice, na primer pingvini in vodomci.